Davor Bonačić: CICIBAN ŠTEJE.
Izdala ZOTKS, 1985.
Zveza organizacij za tehnično kulturo nadaljuje svoje redno izdajateljsko
delo in spretno izkorišča praznino na tržišču izobraževalnih programov. Tudi ta
izobraževalni program je napisal Davor Bonačič, ki ga bralci Mojega mikra dobro
poznajo že po programu Cicibanova abeceda.
Na kaseti sta dva programa. V prvem delu naj bi se otrok "naučil prepoznavati
številke od 0 do 9", v drugem "pa naj bi se naučil pritiskati na tipke s
številkami na računalniku".
Ker avtor tega članka že zna šteti, je na pomoč poklical soseda, absolventa
prvega semestra osnovne sole. Blažu, tako mu je ime, računalnik ni bil tuj, saj
se večkrat igrata. Najraje ima Lačnega Horacija. Nisem prepričan, ali me je
pozorno poslušal, ko sem mu razlagal, kako naj uporablja program Ciciban šteje.
Na zaslon se mu je meni nič tebi nič narisala številka. Ko se nekaj sekund ni
prav nič zgodilo, je "pohodil" nekaj tipk na tipkovnici. Številka je izginila,
namesto nje pa se je narisala nekaj znakov velika sličica. Všeč mu je bila, in
manever je ponavljal, vse dokler računalnik kar naenkrat ni hotel več risati.
Blaž je ves obupan mahal po tipkah, dokler ni po nesreči pritisnil tipke za
presledek. Računalnik je zapiskal in mu na levem robu narisal rdeč krogec. To,
kar piše v tem odstavku, je ponovil še nekajkrat, spet so se mu risale različne
sličice, ko pa ni šlo več, je pritisnil presledek. Ko si je ogledal vse žabe,
metulje, zvezde, miši, rože, čebele... ga je pričel program dolgočasiti in
proseče me je pogledoval.
Še enkrat sem mu povedal, da mora prepoznati številko na zaslonu, potem pa
katerokoli tipko pritiskati tolikokrat, kot je pisalo na stevilki, ki je ob
pritisku na prvo tipko IZGINILA. Ko misli, da je preštel do konca, naj pritisne
tipko za presledek, računalnik pa bo ocenil, ali je odpritiskal pravilno ali
ne. Vsi prejšnji poskusi so bili nepravilni, zato je prislužil rdeco piko.
Ker je številke poznal od prej, mu program ni delal težav. Grebator, kakršen
je tudi v šoli, si je z uspešnimi rešitvami pobrisal rdeče pike, si prislužil
čebelico, iz 10 čebelic pa neko drugo zverinico, kot to zahteva dobri stari
desetiški sistem.
Ko je Blaž zbral 17 pravilnih odgovorov (hrošča in sedem čebelic), sem mu
naložil drugi program, saj "sistem nagrad in kazni" ni imel vec pravega učinka,
računalnika pa je bil, treba je priznati, vajen od prej.
Računalnik mu je pokazal roko s štirimi prsti. Ko se je dotaknil tipke 4, mu
je računalnik narisal še štiri metulje. In tako naprej ... za razne živali in
številke. Tako torej Blaž, ki je že znal šteti. Kaj pa pisec teh vrstic?
Najboljši del obeh programov so slike žab, čmrljev in druge mrčesi. Veliki so
kake 3*3 znake, raznih barv in oblik. Risarju tokrat vse priznanje. Pohvalno je
tudi, da je program nezrušljiv, kar je glavna napaka pri umotvorih, ki jih
naprednejši očetje pišejo svojim otrokom, da bi se naučili poštevanke.
Animacija roke in prstov sicer je, a sploh ni tako privlačna, kot se bere v
spremnem besedilu.
Veliko vprasanje pa je, ali se lahko otrok s tem programom sploh nauči šteti.
Ker se otrok ne more naučiti šteti v enem popoldnevu, kolikor smo namenili
našemu testu, bo odgovor morda poslal kakšen bralec, ki bo kupil kaseto.
Računalnik v tem programu ni učitelj, ampak le izpraševalec in nagrajevalec.
Vlogo učitelja bodo morali prevzeti starši oz. vzgojitelji sami, kot pri
kockah, prstih in žogah.
Kot kaže diagram algoritma tipičnega izobraževalnega programa, je učenje
sestavljeno iz faze razlage, faze učenja (včasih mu pravimo dril) in iz
ocenjevanja (nagrajevanja) znanja. Napake je potrebno pojasnti in ponovno
razložiti snov, ki dela težave. Pri tem programu pa bodo tisto aktivno vlogo
morali opraviti starši.
Vsiljuje se primerjava z ameriško izobraževalno nadaljevanko Sezamova ulica,
ki je namenjena približno isti starostni skupini otrok kot ta program. TV
zares daje večje možnosti animacije kot računalnik, a slednji ima to
prednost, da omogoča dialog. Ni naključje, da je producent serije
pripravil vrsto izobraževalnih programov z Veliko ptico (Big Bird) in
žabcem (Kermit). Računalnik postane za otroke zanimiv tudi zaradi možnosti,
ki jih daje, in ne le kot v tem programu, ker je pač skrivnostna črna
škatla, ki se ji reče računalnik.
Kot programer si ne morem kaj, da se ne bi dotaknil še tehnične plati.Za to,
kar je pokazal, se nalaga strahovito dolgo, dolg je menda 48,0 K. Celoten
algoritem obeh programov je silno preprost in šele (c)-Oasis Softvare da
slutiti, da je bil program zastavljen mnogo ambiciozneje kot njegova končna
verzija. Oasis prodaja namreč White lightning, programsko okolje, za design
arkadnih iger s sličicami (sprite), ki uporablja forth kot osnovni jezik. Tov.
Bonačič pa, kot kaže, vozi s seboj celotno Belo strelo le zato, da mu nariše
mirujuče žabe in metulje. Škoda.
Izdajanje izobraževalnih programov se zdi na prvi pogled preprosto,saj starši
svojim »prestolonaslednikom« napišejo marsikaj, toda otroci so mnogo
občutljivejši, kot si mislimo. Prav vsi ne bodo ostali odprtih ust (in glave),
če se bodo učili ob računalniku.
Vsak nov program na našem trgu je seveda dobrodošel. Program je avtor napisal
iz ljubezni do svojih otrok, in menda že vsi znajo šteti. Ideja o izdaji je
prišla kasneje in krivda izdajatelja (producenta je, da program ne deluje tako
profesionalno, kot bi se za izdelek, ki naj ga bi uporabljalo še nekaj sto
drugih staršev, spodobilo. Kaseta stane 800 din.
Kupite: če bo računalnik vašega otroka motivirat za učenje, vam pa dal idejo,
kako napraviti program »na kožo« vašemu malčku.
Novi kaseti za cicibane in njihove starše
»Cicibanovi abecedi«, racunalniškemu programu za spectrum, ki je doživel kar
precej kritik, sta se prejšnji mesec pridružili še dve kaseti Davorja Bonacica,
ki ju je založila Zveza organizacij za tehnicno kulturo Slovenije v nakladi po
2.500 primerkov. Da je do tega sploh prišlo, gre zahvala predvsem ockom in
mamicam, ki so v slabem mesecu dni po izidu »cicibanove abecede« in »angleškega
slovarcka« pokupili vec kot polovico naklade. Zato tudi kaseti »Ciciban šteje«
in »Ciciban racuna« za založnika nista predstavljali prevelikega rizika.
Davor Bonacic, predavatelj Tehnicne fakultete v Mariboru, se je tokrat precej
bolj potrudil kot pri prvi kaseti in se prilagodil domišljijskemu svetu otroka.
Sam je na tiskovni konferenci ob predstavitvi kaset dejal, da so programcke
otroci, ki jim jih je posredoval, dobro sprejeli. Daje to res, sem se lahko
preprical tudi sam, ko sem jih pokazal nadobudnežem iz lastnega okolja. Predvsem
velja to za prvo kaseto »Ciciban šteje«.
Program je namenjen otrokom od petih do osmih let, a tisti starejši se ga kaj
kmalu navelicajo, ker so se šteti že davno naucili, zbiranje zvezdic, cebelic in
polžkov pa kmalu postane dolgocasno, kljub izvrstni grafiki.
Na zaslonu se najprej pojavi številka in otrok mora toliko casa pritiskati
katerokoli tipko, da se na ekranu pojavi ustrezno število žabic, mišk, cebelic,
rožic, ptickov, jabolk, rib, metuljev, cvetov ali zvezdic. Potem mora pritisniti
še na tipko »space« in ce število predmetov na zaslonu ustreza številki, ki se
je pokazala na zacetku, se na desni strani izpiše zvezdica, ce pa je naredil
napako, dobi na drugi strani zaslona piko. Za deset pravilnih odgovorov si
prisluži nakljucno izbrano pesmico in cebelico. Igra in uci se lahko toliko
casa, dokler se ne nevelica in postopek se vedno desetkrat ponovi. Potem se ob
zvezdici in cebelici zacno pojavljati polžki. Torej polžek za stotice, cebelice
za desetice in zvezdice za enice. Zagotovo se bo vsak prej navelical pritiskati
»radirke«, preden bo zmanjkalo polžkov... Žal nismo imeli dovolj casa, da bi
lahko preverili, koliko casa rabi »sredincek« za ucenje seštevanja do devet.
Ko se ciciban nauci seštevanja in želimo,da bi se še naprej igral s števili,mu
preprosto obrnemo kaseto in naložimo drug program, ki je precej bolj privlacen
in »živahen« kot prvi. Na zaslonu se prikaže pest in iztegne doloceno število
prstov, kar precej spominja na znano igro moro, ki jo goje mediteranski narodi.
trok mora potem pritisniti na pravilno številko na tipkovnici, sicer dobi piko.
Devet pik pa pomeni, da ga bo racunalnik »poslal« sam v »nižji razred«, kjer se
na zaslonu pokaže doloceno število predmetov in ustrezna številka. Zopet mora
malcek pritisniti pravo številko, ce želi dobiti zvezdice, cebelice in polžke.
Skratka programi na tej kaseti so za malcke privlacni,a le za tiste,ki še niso
pregloboko pokukali v šolske klopi.
Nekaj vec preglavic smo imeli z drugo kaseto, ki nosi naslov »Ciciban racuna«.
Šele tretjic nam je uspelo naložiti program na strani »A« v racunalnik. Težave z
nalaganjem programa pa je imel tudi avtor na demonstraciji. Je pa zato bilo
kasneje vec veselja med nadobudneži pred ekranom, na katerem so se pojavile tri
miške in dve cebelici in so potem, ko so odtipkali pravilen odgovor, zaslišali
takoj eno izmed dvajset nakljucno izbranih pesmic. Tudi drugi programi so dokaj
posreceni in z njimi se lahko zamotijo celo pionirji, saj je moc izbirati med
vec težavnostnimi stopnjami in seštevati ter odštevati od 2 do 99.
Avtor Bonacic je za vsak program porabil nekaj mesecev, in ceprav so že na
predstavitvi padali ocitki, zakaj niso programi »krajši«, lahko recemo, da so
rezultati njegovega dela dobri.
Kajpak je prve kasete s programi poslal v Anglijo, kjer je dobil pozitivne
reference »Sinclair Research« in pa firme »Oasis Software«, ki meni, da so
programi dovolj zanimivi, da jih lahko posreduje angleškemu založniku, ki se
bavi izkljucno z izdajanjem izobraževalnih programov.
Na tiskovni konferenci ob izidu kaset smo zvedeli, da ZOTKS že pripravlja novo
kaseto, tokrat za Commodore 64, namenjeno zlasti društvom in drugim uporabnikom,
ki potrebujejo ucinkovit program za shranjevanje raznih podatkov! Na vprašanje,
zakaj ne založijo še kakšne didakticne kasete, pa je Gorazd Marincek, sekretar
ZOTKS pojasnil, da so pred casom poslali ponudbo za tako kaseto na 1.000
osnovnih in srednjih šol ter dobili reci in piši le nekaj narocilnic za skupno
10 kaset! Zato se raje odlocajo za »neznanega kupca«, saj je uspeh skoraj
zagotovljen, kajti tržišce še ni zasiceno.
Žal pa delujejo vsi založniki neusklajeno in tako se na trgu že pojavljajo
kasete s skoraj enako vsebino. To pa se lahko založnikom kaj kmalu mašcuje, saj
bodo tudi kupci postali bolj previdni pri nakupu in se ne bodo vec zadovoljili z
lepo ovojnico in »mackom v žaklju«.